O izvajalcih
Noreia
je petčlanska zasedba izkušenih glasbenikov, ki preigravajo tradicionalne irske, škotske in bretonske melodije, a ne vedno na povsem tradicionalen način. V zadnjem času skupina aktivno spaja »keltsko« tradicijo s svojo lastno dediščino – slovensko ljudsko glasbo, kar ustvarja unikaten in obenem prepoznaven zvok.
Jani Kovačič
je kantavtor, ki ga predvsem zanima povezava besede in glasbe. Izvajal je pesmi od srednjega veka do jazza in iskal to povezavo med žanri in stili. V projektu Kilt Roberta Burnsa se z Noreio spominja keltskih korenin in znamenitega škotskega barda.
Laura Krajnc
se dotika skoraj vseh vej umetnosti: literarne, likovne, performativne in teatralne, največ svojega bistva pa najde v glasbi. Glas je njeno glavno izrazno sredstvo, poprime pa tudi za violino. Z Noreio in Janijem Kovačičem odkriva zgodbe ter hudomušne pripovedke, ovite v keltsko zvočnost.
O avtorjih
Robert Burns (1759-1796) je najpopularnejši škotski pesnik. Njegove pesmi so ponarodele in še danes se marsikatera zapoje. Zlasti se to rado dogodi na dan njegovega rojstva – 25. januarja, ki je škotski ljudski praznik. Takrat se zberejo ljudje v krčmah in pijejo, pojejo in recitirajo. Zato ima marsikateri Anglež Burnsa za gostilniškega poeta. Predromantični čas, v katerem je živel Robert Burns, je na Škotskem krepko pometal s starim načinom življenja in kmetovanjem. Vendar je Burns predvsem zaradi svoje radoživosti in neštetih ljubezenskih zvez, ki so se nemalokrat končale z nezakonskim detetom, zašel v težave. Hotel je uteči na Jamajko. Prodal je svoje pesmi, da bi zbral denar za pot. Toda zbirka je presenetljivo uspela in mu navrgla še dobiček, kar ga je zadržalo na Škotskem. Simpatiziranje s francosko republiko mu je nakopalo še druge težave. Umrl je mlad, star komaj 37 let. Zapustil je nekaj nezakonskih otrok in precej pesmi. Večino njih je zložil na melodije ljudskih napevov. Prav tako je zbiral ljudsko blago ter ga po svoje priredil ter izdal. V njegovi poeziji najdemo verze njegovih predhodnikov, verze ljudskih pesmi in pesnikov – skratka tista prava obstojna mešanica, ki jo zmorejo napraviti le pravi pesniki in umetniki.
Janez Menart (1929-2004) slovenski pesnik, ki je že od prve znamenite pesniške zbirke Pesmi štirih (1953) veljal za ključnega ustvarjalca poezije. Naslanjal se je na tradicionalne pesniške oblike in njegove pesmi se še danes izvajajo. V prevodih nam je približal angleške in francoske pesnike, poslovenil pa je tudi največjega škotskega pesnika Roberta Burnsa. Pesmi so izšle v zbirki Lirika (1975).
Jani Kovačič je prevedel nekaj pesmi in zložil nekaj napevov po škotskih vzorih.
Pesmi
| besedilo | prevod | glasba | priredba |
- Kljub vsemu (A Man’s a Man For a’ That) | Burns | Menart | Burns | Noreia
- Pesem (My Father Was a Farmer) | Burns | Menart | Kovačič | Kovačič
- Tam v hribih Highlanda (Farewell to the Highlands) | Burns | Žlogar | Burns | Gašper Šinkovec
- Če se Jakob ne vrne (There’ll never be peace till Jamie comes hame) | Burns | Jani Kovačič | ljudska | Jani Kovačič, Ana Novak
- Tjulnjeva (Gelska – Òran an Ròin) | ljudska | Laura Krajnc | ljudska | Noreia
- MacPhersona slovo (MacPherson’s Rant) | Burns| Kovačič | Burns | Noreia
- Ko sred rži (Comin’ thro’ the Rye) | Burns| Kovačič | Burns | Noreia
VESELI BERAČI (Love & Liberty – A Cantata – The Jolly Beggars)
- Recitativ I | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Veseli vojak (I am a son of Mars …) | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Recitativ II | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Soldaška ljubica (Sodger laddie; I once was a maid …) | Burns| Menart | Burns | Novak
- Recitativ III | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Poklicni bedak (Sir Wisdom ‘s a fool …) | Burns| Menart | Kovačič | Bone
- Recitativ IV | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Jošt Gorjan (John Highlandman) | Burns| Menart | Burns | Bone
- Recitativ V | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Požvižgaj se na vse (Whistle owre the lave o’t; ) | Burns| Menart | Burns | Noreia
- Recitativ VI | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Kotličkar (My bonnie lass I work in brass) | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Recitativ VII | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- In te stvari (I am the bard of no regard ) | Burns| Menart | Burns | Novak
- Recitativ VIII | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Ljubezen in svoboda (See the smoking bowl before us …) | Burns| Menart | Kovačič | Noreia
- Molitev po jedi (Grace After Meal ) | Burns| Menart
- Srečanje (Auld Lang Syne) | Burns| Menart | Burns | Noreia
Kljub vsemu
(A Man’s a Man For a’That)
Če kdo je reven, a pošten
pa gleda v tla kljub temu,
naj z njim ne druži se noben,
v nas je ponos kljub vsemu!
Kljub vsemu, da, kljub vsemu
garanju in sploh vsemu,
je stan le na zlatniku kov,
mi pa zlato, kljub vsemu.
Le kaj, če jemo bob in sok
pa lačni smo kljub temu,
saj človek, še tako ubog,
je človek, da, kljub vsemu!
Kljub vsemu, da kljub vsemu,
gostijam in sploh vsemu,
kar se blesti – le poštenjak
je cvet ljudi, kljub vsemu.
Glej, tisti tip, ki nosi frak,
je lord in kar gre k temu;
na daleč se mu klanja vsak,
pa je bedak, kljub vsemu!
Kljub vsemu, da, kljub vsemu,
kolajnam in sploh vsemu,
se mož svobodnega duha
le smeje mu, kljub vsemu.
Kralj zlahka komu križ pripne,
da plemstvo temu in temu,
a poštenjak mu ne uspe –
ves trud zaman, kljub vsemu.
Kljub vsemu, da, kljub vsemu,
naslovom in sploh vsemu
sta čast in pamet vredna več
kot žlahten stan, kljub vsemu!
Vsak izmed nas naj čaka čas,
ki bo prisel kljub vsemu,
ko pamet, čast dobita oblast
na svetu vsem, kljub vsemu.
Kljub vsemu, da, kljub vsemu
prihaja čas, kljub vsemu,
ko človek bo človeku brat
po svetu vsem, kljub vsemu.
For a’ that and a’ that je znano škotsko reklo – zaradi tega in onega – smiseln prevod, ki ga je uporabil tudi Menart pa: kljub vsemu. Burns ga uporabi v sklepnem verzu vsake kitice. V tej pesmi je izrazil svoja republikanska načela in simpatije s francosko revolucijo. Tom Paine je napisal znameniti esej The Rights of Man (Človekove pravice) 1791, Burns pa svojo pesem leta 1794. Ob tem pesnik komentira: »Znameniti kritik o pesmi pravi, da sta ljubezen in vino glavni temi pesnjenja – torej pričujoča (A Man’s a Man For A’That) ne more biti niti snov in zato niti pesem ni, “čeprav najdemo dve ali tri lepo povedane in orimane misli”. Napev je znan že iz Bremnerjeve zbirke Scots Reels iz 1759 kot Lady McIntosh Reel.« Burns je večino svojih pesmi zložil po ljudskih napevih. Tudi to pesem, ki je postala prava himna človečnosti.
Pesem
(My Father Was a Farmer)
Moj rajnki oče bil je kmet
tam blizu škotske meje,
od mladih nog me vzgajal je
v poštenju za pozneje.
Učil me je, naj bom možat
četudi brez beliča
saj kdor ni bil pošten, ni tam
bil vreden pol hudiča.
Potem nameril v širni svet
sem svoj korak hlastavi;
bogastva nisem si želel,
a sanjal sem o slavi.
Talentov nekaj sem imel
in šole tudi malo
pa sem dejal, da bi postal
gospod, če bi se dalo.
Iz dneva v dan sem ves zagnan
zaman usodi dvoril,
saj zmerom kaj prišlo je vmes
in vzelo, kar sem storil:
zdaj kak nasprotnik me je zmlel,
zdaj me prijatelj ranil,
in kadar najbolj upal sem,
sem najbolj se ukanil.
Že ves potrt in mrk in strt
od upov lažne sreče
zavrgel sanjski sem načrt
in sklenil sem sledeče:
preteklost je bila zanič,
prihodnost je dvomljiva,
sedanjost pa imam v rokah,
zato jo bom užival.
A bil sem sam in lahek plen
pohlepnim grdobijam,
zato potim se in garam
in z delom se prebijam.
Moj oče zgodaj je učil
orati me in žeti
saj, kdor to zna, je pravil rad,
ta zmožen je živeti.
Tako, neslaven in ubog,
bom skoz življenje taval,
dokler teh trudnih rok in nog
mi ne prerase trava.
Kaj jutri bo, mi ni nič mar –
čim dlje od slabe volje,
brez ciljev, brez skrbi živim,
kot se pač da najbalje.
A vendarle sem le vesel,
vesel kot kralj v palači,
pa naj usode zlobna pest
me tudi kdaj patlači;
za kruh že prigaram, to že,
a dlje moj trud ne vodi,
pa ker le kruha si želim,
se le smehljam usodi.
Če se z garanjem kupček kron
mi kdaj le malo zveča,
takoj nad mene pripodi
pogoltna se nesreča:
površnost, zmota, kdo ve kaj
pobere moje pare,
a naj karkoli se zgodi –
prav nič me ne potare.
Vsi vi, ki za bogastvom vam
oko pohlepno bega,
čim bolj strmite v ta vaš blišč,
tem dlje pogled vam sega.
Če bi imeli tudi vse
zaklade na tem svetu,
pred vami vsemi prednost dal
poštenemu bi kmetu.
Če povzamemo Menartovo opombo, pravi Burns za to pesem »zanesena rapsodija z bedno slabo verzifikacijo; ker pa so čustva v njej pristna, jo še s posebnim veseljem pošiljam v svet.« Industrijska revolucija je začela redčiti vaški živelj in življenje kot so ga poznali.
Tam v hribih Highlanda
(Farewell to the Highlands ali My Heart Is In the Highlands)
Tam v hribih Highlanda je moje srce!
Tam v hribih Highlanda, kjer srne beže,
tam srne lovi in jelene sledi;
tam v hribih je moje srce, tu ga ni!
O, zbogum, moj Highland, o, severni svet,
ti, zibka junakov in zvestih deklet,
kjerkoli po svetu me vodi korak,
spomin na moj Highland mi zmerom je drag.
O, zbogom, ve, gore, ki krije vas sneg,
o, zbogom, doline, šumeče od rek,
o, zbogom, gozdovi vrh divjih strmin,
o, zbogom, slapovi s kamnitih višin!
Tam v hribih Highlanda je moje srce!
Tam v hribih Highlanda, kjer srne beže,
tam srne lovi in jelene sledi,
tam v hribih je moje srce, tu ga
Napev Fáilte na Miosg je bil prvič objavljen leta 1740 v Curious Collection of Scots Tunes in leta 1790 je to melodijo Burns pripisal pesmi Tam v hribih Highlanda (Farewell to the Highlands ali My Heart Is In the Highlands), ki je nastala iz dveh verzov ljudske pesmi. To je verjetno prva Burnsova pesem prevedena v slovenščino, izšla je v Letopisu Matice Slovenske 1872 v prevodu Antona Žlogarja (psevdonim: A. Podgorjanski).
Če se Jakob ne vrne – miru pak ne bo
(There'll never be peace till Jamie comes hame)
Ob obzidju gradu siv starec je pel,
pod večer tam pod zidom oči si je mel,
skozi solze prepeval je žalostno
če se Jakob ne vrne – miru pak ne bo.
Ruševine cerkva, država na tleh,
povsod stiske, pokoli – saj vojne so greh,
še izreč’ se ne sme, kdo kriv je za to,
če se Jakob ne vrne – miru pak ne bo.
Mojih sedem sinov z meči je šlo,
v zelenih gomilah spijó pod zemljo,
strlo njih materi srce ljubó,
če se Jakob ne vrne – miru pak ne bo.
Me ta peza življenja buta ob tla,
vse časti sem izgubil in krona je šla,
a do zadnjega bom govoril tako
če se Jakob ne vrne – miru pak ne bo.
Pesem Roberta Burnsa There’ll Never Be Peace Till Jamie Comes Hame (Če se Jakob ne vrne – miru pak ne bo) ali, kot jo še navajajo, Do yon gradu wa’ (Ob obzidju gradu) je pesem o neuspešni jakobitski vstaji leta 1715, s katero so poskusili Stuartom priboriti britanski prestol. Princ Jakob Edvard Stuart (James Edward Stuart, 1688–1766) je bil sin odstavljenega škotskega in angleškega kralja Jakoba II in VII (Jamesa VII) in vodja neuspešne jakobitske vstaje l. 1715. Jakobiti so želeli odstavljeno dinastijo Stuart ustoločititi na škotski in angleški prestol. Medtem ko princ Jakob, ki ga pogosto imenujejo “stari pretendent”, ni bil uspešen, je njegov sin princ Karl Edvard Stuart (Charles Edward Stuart, 1720–1788), “mladi pretendent”, leta 1745 začel drugi jakobitski upor. Kljub prvotnim uspehom so bili jakobiti v bitki pri Cullodnu leta 1746 dokončno poraženi. Tako oče kot sin sta umrla v izgnanstvu v Evropi. V tej pesmi pristaš jakobitov obžaluje poraz škotskih monarhov.
Pesem je Burns poslal svojemu prijatelju Aleksandru Cunninghamu marca 1791 in je bila objavljena v James Johnson’s Scots Musical Museum (Škotskem glasbenem muzeju Jamesa Johnsona) leta 1792.
Tjulnjeva
(Òran an Ròin – gelska, škotska)
Hoj hoj hijo hoj,
hoj hoj hija hii,
hoj hoj hijo hooj!
Slišim kak’ zemlja ihti!
Gledam ta svet, kjer človek človeku
bi sulico v prsa pognal brez vesti,
in še preden se zemlja s soncem zbudi,
poglavar bo za vedno zatisnil oči.
Hoj hoj hijo hoj,
hoj hoj hija hii,
hoj hoj hijo hooj!
Slišim kak’ zemlja ihti!
Hči sem gore in viharja,
po žilah teče mi vrela kri,
kot svojo kožo poznam vse grebene,
čez njih tečejo svete zveri.
Hoj hoj hijo hoj,
hoj hoj hija hii,
hoj hoj hijo hooj!
Slišim kak’ zemlja ihti!
Ptice s krili rišejo v oblake,
losos in medved si zreta v oči,
debla dreves pa poznajo skrivnosti,
ki zvedel jih boš, če boš znal slišati.
Hoj hoj hijo hoj,
hoj hoj hija hii,
hoj hoj hijo hooj!
Slišim kak’ zemlja ihti!
Pesmi in zgodbe o tjulnjih so del folklore Hebridov, kjer se je še ohranil gelski jezik. Pesem Òran an Ròi so peli na North Uist v Heisgeirju, ki je del petih manjših otokov na severozahodu Škotske. Ljudje so lovili tjulnje za hrano, oblačila in olje. V pripovedkah so tjulnji otroci norveškega kralja, ki jih je uročila zlobna mačeha. Trikrat na leto so ob polni luni spet prevzeli človeško podobo. Ena od zgodb pravi, da so mladeniči nekoč ujeli tjulnje v Heisgeirju in ko so si jih pripravili za večerjo, so zaslišali to pesem izza morskega grebena.
Slovensko besedilo je na ta napev pesmi napisala Laura Krajnc in se bolj kot na samo tjulnjevo zgodbo usmerja v arhaičnost odnosa do narave.
MacPhersona Slovo
(MacPherson’s Rant ali MacPherson’s Farewell)
Zbogom ječa, teme sila,
usoda bednikov;
kmalu MacPhersona ne bo,
že jutri bo bingljov!
Ves razigran, ves neugnan
je godel z goslimi
na šafotu tam za ples v slovo,
tamkaj pod gavgami!
Hladna smrt ti sapo otmé,
zdaj smrti zrem v oči,
kot v krutih hribih tol’kokrat
nasproti mi stoji.
Odkleni moje mi roke
in daj mi meč svetâl,
nikjer na Škotskem ni moža,
ki v boju dljé bi stal.
Ves razigran, ves neugnan …
Me izdajstvo v smrt spehá –
ne bitke, ne skrbi;
kak v jezi mi gori srce,
maščevanja si želi.
Ves razigran, ves neugnan …
Zbogom dneva luč in sonce
in kar pod nebom je,
le reve se boje umret –
s časom mine vse, prav vse.
Ves razigran, ves neugnan …
Ko to reče, zlomi gosli,
MacPherson naš junak,
vrže kosce v rakev svojo
in nastavi zanki vrat.
MacPherson (pisano tudi McPherson ali M’Pherson) je bil ravbar, nekakšen lokalni Robin Hood. Njegova smrtna obsodba je bila izvršena 1700. Tudi Burns je napravil svojo priredbo te znamenite ljudske pesmi, ki jo beremo v prevodu. MacPherson je veljal za izvrstnega goslača. To pesem naj bi zapel, tik preden so ga obesili. Ko je končal, je zlomil gosli in jih vrgel v svojo rakev – kot poje pesem.
Ko sred rži
(Comin’ thro’ the Rye)
Sred rži mi fant stoji,
naproti mi hiti.
Sred rži poljub dobi,
prav nič me ne straši.
Vsaki prav lepo se zdi,
če ljubi se smeji!
Kak ljubi se močno blešči,
ko prek rži hiti!
Sred rži mi fant stoji,
ko iz mesta grem.
Sred rži poljub sledi,
čemu še strah potem?
Vsakemu lepo se zdi,
ko ljubica zardi!
Nič slabega prav res to ni,
ko v rži se leži!
Sred rži mi fant sedi,
in se mi smeji,
sred rži poljub dobi
pa kar zamiži.
Vsaki prav lepo se zdi,
ko z ljubim se leži!
Se muzajo dekliči mi,
ko pridem iz rži!
Ta pesem ima dve varianti: milejšo in počasno, katere prevod Marjana Strojana najdete v zbirki Angleška antologija in njen napev izvira iz slavnejše Auld Lang Syne, ki je izšla 1796 v Scots Musical Museum, obstaja pa tudi poskočnejša varianta – v ritmu živahnega škotskega plesa – strathspeya, ki verjetno izvira iz kvantaške zbirke Merry Muses (Živahne muze), ki je verjetno prav tako Burnsova – vsaj veliko komentatorjev mu jo pripisuje. Mi smo se lotili poskočnejše, na za dekle prirejen prevod.
VESELI BERAČI
Kantata
(Cantata; Love & Liberty; Jolly Beggars)
Recitativ I
Ob čas k vel listje stelje tla
in v mrzlem vetru frfota
kot netopirjev jata,
ko toča klest najbolj hudó
in ko že ivjast mraz tesnó
prtiska nam na vrata –
ob takem čas se lumpov več
/zvečer/ pr “Črn mačk” je zbral,
da b cujne, kar jih hod odveč,
lepó po grl poslal.
Med petjem [so] in dretjem [so]
so pil, [so pil in] se smejal
in s hruščem [so] in truščem [so]
na prodfan[i] zbijal.
S turnistro, z malho obložen
sedel je tam pr ognju en
ves v capastem škrlatu;
in punca, ki jo je ves čas
v naročju stiskal, je obraz
stegvala gor k soldatu.
Kot da za vbogajme ga pros,
je z žnabli rinla vanj,
on pa jo je kušval na nos
kot star zaljubljen panj.
In vsak poljub je cmoknil v hrup,
kot da bi bič zapel.
A mož je vstal, se zamajál
in tole zarjovel:
ARIJA 1
Veseli vojak
(Soldiers joy; I am a son of Mars ...)
Jaz sem star Marsov sin, sem treh vojsk živ spomin
in cel kup brazgotin rad pokažem v dokaz:
tej je baba bla vzrok, tod je strel šel globok,
ko Francoza v naskok prignal je bobna glas.
Krst ognjen sem prestal, ko je Wolfe zmagoval,
pa obležal krvav za Abramski prelaz;
potlej v prah in pepel grad El Moro sem mlel,
da kanon je rjovel, kot je bil bobna glas.
Pa na morju let šest sem bil Curtisu zvest
in sem nogo in pest mu zapustil v dokaz.
Če Elliot spet zval bi pod cofe zastav,
bi s to krevljo štorkljal, kot bi pel bobna glas.
Pa čeprav zdaj petjam in s tem štrcljem krevljam
in na riti imam le par cap za okras,
sem s to gavtrožo mlad in vesel kot takrat,
ko sem nosil škrlat in je pel bobna glas.
Kaj mi mar, če ves siv se peham skoz naliv,
in če spim kje sred njiv in sred skal in sred jas –
kadar cape prodam, da na zob si ga dam,
pol pekla zmlel bi sam, če bi pel bobna glas.
Recitativ II
Utihnil je. In zdaj nastane
strašansk rjovenje vsepovsod,
da so prestrašene podgane
se skrili v najbolj temen kot.
En lušten godec iz kotička
je po francosk zatulil: Še!
A glej, vtem že soldaška ptička
se dvigne in konča vpitjè:
ARIJA 2
Soldaška ljubica
(Sodger laddie; I once was a maid ...)
Bila sem devica, čeprav ne vem kdaj.
In lušten, mlad dedec me mika še zdaj.
Stotnija dragoncev bila je moj ata,
zato še zdaj rada pogledam soldata.
Ta prvi moj fant je bil skoraj spodoben;
poklic mu je bil, da je tolkel na boben;
obraz je kot pušeljc mel, stegna čokata,
in bla sem vsa nora na svojga soldata.
A star, svet kaplan mu je vdrl v paradiž
in jaz sem zatavšala boben za križ:
on tvegal je dušo in jaz babja vrata –
pa k vragu poslala sva mojga soldata.
Ko žegnanga tepca že sita sem bla,
sem vzela kar cel regiment za moža.
Nič mar mi ni blo, komu padem krog vrata,
hotela imet sem le mladga soldata.
No, z mirom prišla so spet leta gladu …
A tale mi pal je v oči na semnjú:
tako je bil lep v tehle capah škrlata,
da se mi je srček spet vnel za soldata.
In zdaj z njim živim – sam bog ve kolko let! –
in zmerom še pit znam in tud še zapet.
In zdaj ko z obema ta glaž dvigam v zrak,
ga dvigam za tebe, soldat, moj junak.
Recitativ III
Tam v kot sta pila in rinla vkup
veseli Drejc in luštna Špela.
Nič nista menla se za hrup,
tolk sta med sabo opravt imela.
A pôl se on je le zmajal,
ves matast vstal, ga zvrnil kupco,
še enkrat cmoknil svojo Ijubco,
se grozn spačil in zgrgral:
ARIJA 3
Poklicni bedak
(Sir Wisdom ‘s a fool ...)
Lord Bučman je nor, ko ga žre;
Lord Lump, ko prestop sodni prag –
no, temu, no, temu se reče: trape,
a jaz sem poklicni bedak.
Moj dedek, moj dedek mi kupil je knjigo,
a bal sem se šole kot vrag,
naučil, naučil sem se eno figo –
pa kaj naj bi storil, bedak?
Za pjačo, za pjačo reskiral bi glavo,
za fletno babšé pa sploh vse –
a kaj bi, a kaj bi se pričkal z naravo
tak splošno priznani trape?
Že večkrat, že večkrat na tranči sem visu,
zato ker sem pil in kvantal;
in far me in far me iz fare je zbrisu,
ker dekli sem kiklo zmečkal.
Le kaj bi, le kaj bi Drejc slabega storu,
če tipa, kjer sme in ne sme?
Saj vemo, saj vemo, da je še na dvoru
en TIP, ki mu pravjo: premier.
Ga vidte, ga vidte, tist tam poka frise,
tist fini gospod tam, ja, tist?
Naj kar nam, naj kar nam bedakom reži se –
to je le poklicna zavist.
A ker sem, a ker sem že žejen kot vrag,
naj neham in spomnim vse vas:
kdor misli, kdor misli, da sam ni bedak,
je mnogo bolj trapast kot jaz!
Recitativ IV
Za njim je ena donda vstala.
Ta je prav dobr dnar krast znala.
Marsktero mošnjo je spraznila
in se že večkrat v kehi hladila.
Njen ljubček, lušten fant iz hribov,
se ji na gavgah je odzibov.
Zdaj nanj se zmislna je spet
in je potih začela pet:
ARIJA 4
Jošt Gorjan
(John Highlandman, A Highland lad my love was born ...)
Moj fant je bil doma iz hribov,
za paragrafe ni se brigov,
a rodu bil je zvest in vdan,
moj čedni, hrabri Jošt Gorjan.
V prelepem kiltu, z ogrinjalom,
opasan z brušenim bodalom,
je ženskam vsekal mnogo ran
moj čedni, hrabri Jošt Gorjan.
Heja, moj hrabri Jošt Gorjan,
heja, moj hrabri Jošt Gorjan!
Bilo ni fanta svoj živ dan,
ki bil bi tak kot Jošt Gorjan!
Vse od zahoda pa do vzhoda
sva rajžala kot dva gospoda,
saj ni nikogar svoj živ dan
se bal moj hrabri Jošt Gorjan.
Heja, moj hrabri Jošt Gorjan …
Čez morje so ga gnali s silo,
a prej kot cvetje je vzkalilo,
jokala sem. In ne zaman,
saj me kušval je Jošt Gorjan.
Heja, moj hrabri Jošt Gorjan …
A, oh, nazadnje so ga ujeli
in težke ketne mu nadeli.
Preklet naj bo ves sodni stan:
na gavge šel je Jošt Gorjan.
Heja, moj hrabri Jošt Gorjan …
Zdaj vdova štejem dneve črne
in čakam slast, ki se ne vrne.
Le glaž me reši srčnih ran,
ko v dušo stopi Jošt Gorjan.
Heja, moj hrabri Jošt Gorjan,
heja, moj hrabri Jošt Gorjan!
Bilo ni fanta svoj živ dan,
ki bil bi tak kot Jošt Gorjan!
Recitativ V
Suhljat, pritlikav muzikant,
ki je po sejmih drsal škant,
je njena bedra in kar je v sred
(saj više segel ni)
prebadal od ljubezni bled
in poln strasti.
Z rokáma v bok, strmeč navzgor,
je brž uglasil svoj tenor
in kot bi mignil, en-dva-tri,
je ta Apolon
zapel, zavijajoč z očmi,
svoj velesolo:
ARIJA 5
Požvižgaj se na vse
(Whistle owre the lave ot’, Let me ryke up to ...)
O, naj te solze ti otrem,
pa pojdi z mano, kamor grem,
in v svetu, ki ti ga odprem,
požvižgaj se na vse!
Moj star škant lepo igra,
od vseh pesmi, ki jih zna,
najlepša pesmica je ta:
Požvižgaj se na vse!
Na žetve in svatbe bova šla
in pila in jedla kar se da,
da mamca Skrb zašepeta:
»Požvižgaj se na vse!«
Moj star škant lepo igra …
Ležala bova v soncu trat,
in ko bi kdo od naju rad,
se bova šla lahko igrat,
požvižgaj se na vse!
Moj star škant lepo igra …
Zato pa spusti me v svoj raj,
da v njem bom goslal, saj tedaj,
ko lok drsi naprej in nazaj,
požvižgam se na vse.
Moj star škant lepo igra,
od vseh pesmi, ki jih zna,
najlepša pesmica je ta:
Požvižgaj se na vse!
Recitativ VI
Kot goslarčku njen čar razvnel
je kri tud piskrovezu:
za brado revčka je prijel
in s sabljo ga podrezu.
Zaklel se mu je na ves svet
in na kosti svetnikov,
da mu odreže tist odspred,
če se bo v babo vtikov.
Od groze trd in bled kot smrt
je goslarček brž hrustu
obljubil vse, kar hotel je,
in hrust ga je izpustu.
A pa čeprav ni blo mu prav,
ko jo je hrust objel,
se je na videz hehetal,
ko ji je ta zapel:
ARIJA 6
Kotličkar
(A Tinkler, My bonnie lass I work in brass …)
Jaz, lepotička, sem kotličkar
in zraven piskrovez.
In v teku let sem širni svet
prevandral čez in čez.
V mnog regiment, da bi me šment,
sem za denar se vpisal
in jo nato, ko mi je šlo
za kožo, spet pobrisal.
Ta muzikant, ta sploh ni fant,
ti bratci so le glasni;
jaz pa sem ded, ki nosim spred
poln žakelj in predpasnik.
In kolnem se ti prav na vse,
na vero in ljubezen,
če kdaj dobiš manj, kot želiš,
naj bom za zmerom trezen!
Recitativ VII
Hrust zmagal je – v objem železen
mu padla je vsa vdana,
mal, ker jo zgrabla je ljubezen,
mal, ker je bla že pjana.
Goslač je z eno svojih arij,
ki vredna je spomina,
zaželel, naj ta par se spari,
in stočil štefan vina
na njuno zdravje tisto noč.
Še eno damo Eros je
strkljal to noč v razvrat:
za kurnikom jo goslar je
pregoslal spred in zad.
Njen mož – homerskih pevcev vzor –
je zgubil potrpljenje,
zdivjal je tje in vpil kot nor,
da hoče zadoščenje
za tisto noč!
A bil je vernik Bahku zvest,
ki ni mel rad skrbi;
nikol usode trda pest
srca mu ranla ni.
Vse, kar bi rad, je našel v glažu
in rad je bil vesel,
in ker je kisel fris sovražu,
to pesem si zapel
je tisto noč:
ARIJA 7
In te stvari
(I am the bard of no regard ...)
Jaz sem poet, ki ni nič vnet
za blišč in te stvari,
ki križemsvet le od deklet
pa do deklet hiti.
Pa kaj zato, pa kaj zato,
kaj mar nam te stvari,
eno zgubiš, pa dve dobiš,
vse znajo te reči!
Res ženski čar je poln prevar,
laži in teh stvari,
a vsakdo ve, da jih srce
kljub vsemu le časti.
Pa kaj zato, pa kaj zato …
Za lepi svet sem ves razvnet,
poln ran in teh stvari,
a bil bi greh, da kdo se teh
skrbi in muk znebi.
Pa kaj zato, pa kaj zato …
Ljubezni čas je poln ekstaz
dveh src in teh stvari,
a to, do kdaj je z želom kaj, .
strast sama nas uči.
Pa kaj zato, pa kaj zato …
Recitativ VIII
Bard je odpel in že zadrl
so se vsevprek iz žejnih grl,
da se je stresal zid.
Praznil so žepe, barantal
in cunje z riti ponujal,
da bi dobil za pit.
A bard je že spet hotel mir,
ukrotil staro in mlado
in zvlekel iz cule en papir
z napisano balado.
Zmajal se je, vstal,
se za mizo prijel,
pogledal prek glav
in takole začel:
ARIJA 8
Ljubezen in svoboda
(Love & Liberty, See the smoking bowl before us ...)
Glejte te peneče čaše
in vesele cape naše.
Vsak poprime naj, kdor zna,
in zapojmo iz srca:
Vrag naj jaše bogataše,
svoboda je sveta stvar!
Le za mevže so palače,
cerkve, da jih žegna far!
Kaj naslovi, kaj poštenje,
kaj zakladi te zemlje?!
Če po sreči gre življenje,
nas ne briga, kdaj ne kje!
Vrag naj jaše bogataše …
S šalo, z zgodbo in z napevom
vandramo do konca dne,
a zvečer na senu v hlevu
ljubcam vnemamo srce.
Vrag naj jaše bogataše …
Mar kočija, vsa iskriva,
laže prek sveta drdra?
Mar zakonska postelj skriva
lepše radosti srca?
Vrag naj jaše bogataše …
Pisano je to življenje,
enkrat bolj in drugič manj.
Naj skrbijo za poštenje
tisti, ki boje se zanj!
Vrag naj jaše bogataše …
Trčmo zdaj za vse capine,
ki nam drag je obcestni kamen,
in za mulce in dekline –
in vsi skup zavpijmo: AMEN!
Vrag naj jaše bogataše,
svoboda je sveta stvar!
Le za mevže so palače,
cerkve, da jih gleda far!
Molitev po jedi
(Grace After Meal)
Zahvaljen bodi, o, Gospod,
da siti tvojih smo dobrot.
Trenutno ni več nam zanje,
zato naj Jack prinese žganje.
Srečanje
(Auld Lang Syne)
Naj staro znanstvo, star spomin
za zmerom se zgubi?
Naj gre v pozabo star spomin
na tiste mlade dni?
Za tiste dni, za tiste dni,
za tiste dni, moj drug,
izpila bova iz srca
za tiste mlade dni.
Ti za pol litrčka boš dal
in jaz bom dal kot ti
in pila bova od srca
za tiste mlade dni.
Za tiste dni …
Po bregu sva nabirala
marjetic beli sij;
a mnogokje sva vandrala
od tistih dni.
Po reki čofotala sva
od jutra do noči;
a morje vode steklo je
od tistih dni.
Na, roko, ti moj stari drug!
In svojo daj mi ti!
Pa pijva zdaj za tiste dni,
za tiste mlade dni!
Za tiste dni, za tiste dni,
za tiste dni, moj drug,
izpila bova iz srca
za tiste mlade dni.
O Kantati
VESELI BERAČI, Kantata (Cantata; Love & Liberty; Jolly Beggars)
Kantata je nastala 1785 ob obisku gostilne Poosie Nansie’s v Mauchlinu. Tam se je zbrala čedna druščina rokomavhov, vojakov, čistilk in vseh sort nočnih ptic, ki so veselo pričakali dan in izginili v jutro beračit. Tiskana je bila šele po njegovi smrti. Burns je nanjo pozabil. Verjetno ni bila všeč njegovim znancem in pesmi zato ni uvrstil v First Edinburgh Edition. Izšla je šele 1799. Sam naslov je očitno vzpodbudil precej glasbenikov (po virih: Henrya Bishopa koncem 18. st., Johna Morea Smietona v 19. st. itd.). Leta 1953 je Cedric Thorpe Davie za znameniti Edinburški festival zložil kantato Jolly Beggars (Love & Liberty) za vokalni kvartet Saltire Singers in komorni orkester. Ravno kantato Love & Liberty, ponašeno Veseli berači, so na slovenskem radiu priredili v šesdesetih. Glasbo je zložil Marijan Vodopivec. Po tem so posneli tudi televizijsko oddajo, ki so jo v začetku devetdesetih celo ponovili na naši televiziji. Igrali in peli so vsi naši tedanji izborni igralci od Staneta Severja, Duše Počkajeve do Jurija Součka. Leta 1995 je Jani Kovačič priredil prevod kantate Janeza Menarta po škotskih napevih in Burnsovih melodijah za daljšo predstavitev pesmi z naslovom Kilt Roberta Burnsa v KUD-u Franceta Prešerna Trnovo.
Kantato sestavlja devet recitativov in osem arij. Recitativi so tudi uglasbljeni, česar ne najdemo pri vseh navedenih primerih. Veseli vojak (Soldiers joy; I am a son of Mars …) je zložen na novo in dodali smo nekaj znamenitih škotskih melodij, t.i. jigov. To so poskočni plesni napevi. Ariji Soldaška ljubica (Sodger laddie; I once was a maid …) in Požvižgaj se na vse (Whistle owre the lave ot’, Let me ryke up to …) sta prirejeni po Burnsovih zapisih. Poklicni bedak (Sir Wisdom‘s a fool …) in predhodni recitativ sta napisana z Burnsovo pisavo, verjetno 1786, in sta dodana kasneje. Burns je tu predvidel napev Auld Sir Symon, mi pa smo jo napravili v 6/8 taktovskem načinu. Jošt Gorjan (John Highlandman, A Highland lad my love was born …) je prav tako zložen za naš nastop. Naslednja Kotličkar (A Tinkler, My bonnie lass I work in brass) Burns predlaga napev Clout the Caudron, vendar smo jo napravili po t.i. škotski, ki smo si jo brundali v študentskih letih. Ariji In te stvari (I am the bard of no regard …) je Burns namenil napev For a’ that an’ a’ that, vendar se nam je zdel primernejši The rantin dog the Daddie o’t (ali Whar’ll bonny Annie lie …). Zadnja arija Ljubezen in svoboda (Love & Liberty, See the smoking bowl before us …) je napisana v knjižni angleščini, zaradi česar sklepajo, da je bila brana, čeprav Burns doda napev Jolly Mortals Fill Your Glasses. Našo uglasbitev zaključuje nalezljiv refren. Za konec pa še Molitev po jedi (Grace After Meal), ki izvorno ne sodi v kantato, vendar lepo zaključuje naše popevanje.
Noreia je za leto 2021 prispevala popolnoma sveže priredbe, začinjene s keltskimi, predvsem škotskimi napevi in temami.
Ⓒ Noreia, Jani Kovačič, Laura Kranjc